Feed on
Posts
Comments

Za vesolje se ne ve, ali ima meje. Morda jih ima, morda jih nima. Vsekakor pa lahko rečemo, da naivnost in lenoba ljudi nima meja. Vsaj v Sloveniji ne. In v hlastanju po hitrih rešitvah naših vsakdanjih problemov se potem ljudje oprimemo nečesa, kar nam nekdo ponuja na pladnju. Jasno, ne zastonj! Včasih je  treba samo plačati, kdaj drugič pa se je treba ob plačilu zraven še dreti, da si neizmerno happy happy.

Oglasi na spletu nam ponujajo marsikaj. Kako se znebiti nekaj kilogramov v enem tednu. Kako razstrupiti telo v nekaj urah. Ali pa kako doseči, da moškemu njegov ponos v nekaj dneh zraste za nekaj centimetrov.  Pajade, bi rekli pri nas na Štajerskem. Če imaš preveč kil, je treba spremeniti življenjske navade in ne pomaga nič drugega. Če se vse življenje nalivaš z mehurčkastimi pijačami in ješ junk food, se moraš prekleto potruditi, da boš svoje telo vsaj do neke mere spet spravil v ravnovesje. In ja, fantje, narava nas je pač naredila takšne kot nas je in hitre rešitve tudi tukaj kaj prida ne pomagajo.

Mi je pa na spletnem portalu siol.net danes v oči padel tale oglas:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker sem Celjan in ker sem pred leti v tem mestu tudi sam vodil jezikovni center in ker se že vse življenje (bolj ali manj uspešno) borim z učenjem nekaj tujh jezikov, me je kar šokiralo. Pazite, perfektno znanje jezika kar po dveh urah. Hudiča, kje najdem to Ivano, da ji iz srca čestitam za ta izjemen uspeh in jo malo povprašam o njenih izkušnjah. Seveda sem razmišljal, kako lahko to uspe in sem se spomnil samo te preproste metode:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Enostavno, kajne? Pripelje recimo kombi poln znanja tujih jezikov, na glavo ti nastavijo poseben lingvističen lijak in potem dve uri polnijo. Kot na bencinski črpalki. Ko lingvistični števec pokaže, da je dovolj, ustavijo proces, ti plačaš in se veseliš svojega znanja. Pa v dveh urah en jezik, to pomeni, da se lahko potrudim in se v enem dnevu naučim španskega, portugalskega, francoskega in italijanskega jezika, no, ker sem pa včasih bolj pridne sorte in delam tudi deset ur ali več, lahko k temu dodam še katalonščino. Super, kajne? Bom naslednji dan šel k cenjenemu profesorju Slavku Deržku, ki je na celjski gimnaziji leta in leta poučeval francoščino. Z njim sva se zadnjič po Facebooku pogovarjala o učenju francoščine, sam se sicer tega jezika nikoli nisem učil, zdaj pa bova z njim v francoskem jeziku udarila kakšno zanimivo debato o življenju. A ne bo to krasno?

Ne, ni krasno. V življenju nič ne gre tako zlahka, ampak hudiček v meni se je oglasil in sem začel malo raziskovati. In sem kliknil na oglas in v tekstu našel med drugim tole:

 

 

Čakaj, čakaj. Nekaj tukaj ne štima. Iz dveh ur na dva tedna, kaj se to pravi? Jaz sem se pa že tako veselil, da se bom zjutraj zbudil, skočil pod tuš ter pozajtrkoval, potem deset ur srkal znanje vase, vmes kaj pojedel in popil kakšno kavo, zvečer pa zaspal kot poliglot. Nič, bom malo pogledal k južnim sosedom, morda pa Hrvaškem s to metodo gre malo hitreje. In tudi tam naletim na nekaj oglasov za isto metodo in tam piše med drugim tudi tole:

 

 

Hm, tale gospod se je malo postaral, Šved je postal Danec in število jezikov, ki jih govori, se je še malo zmanjšalo. In z dveh tednov se učenje raztegne kar na štiri!  Potem sem na stričku Guglu, ki na tem svetu najde čisto vse, iskal kakšne informacije o tem gospodu. Kuku, Leo Anders, kje si? Vsaj kakšen neodvisen članek, nekaj na Wikipediji, karkoli. Nič. Potem pa sem s posebnim programom pogledal, kje vse se najde fotografija tega prijaznega bradatega gospoda in našel kar precej zadetkov. Najdemo ga na plačljivih straneh kot so shutterstock.com ali dreamstime.com, kjer lahko kupiš to fotografijo  in jo potem uporabljaš. Seveda pa se teh fotografij ne sme uporabljati za nategovanje! In tako tega gospoda najdemo marsikje, včasih je sam in se smeji ob laptopu, včasih nekaj razlaga eni gospe, včasih pa je, kot v tem primeru, očitno tudi poligot. Ko sem brskal po spletnih straneh v hrvaškem jeziku, sem naletel tudi na tale zapis na Facebook strani Zajednice za strane jezike Hrvatske gospodarske komore:

 

 

In potem nazaj v Slovenijo, na spletno stran, kjer se lahko enega tujega jezika na podlagi napotkov švedskega danskega poliglota naučiš v dveh urah  dveh tednih štirih tednih. Tukaj nakup priporoča nekdo, ki naj bi v Ljubljani kar nekaj let vodil neko jezikovno šolo, ki seveda ni omenjena, in ga na stričku Guglu seveda ni nikjer. V komentarjih je veliko priporočil zadovoljnih kupcev, ki naj bi se h komentiranju prijavili preko svojega Facebook profila, ampak ti profili preprosto ne obstajajo. Ko greš naprej in prideš do strani, kjer se opravlja nakup, je navedena samo tuja telefonska številka. In tako naprej in naprej.

Ne vem, ali naročniki dobijo kakšen material za učenje tujih jezikov ali ne. Lahko, da prejmejo kaj, ampak najverjetneje dobijo nekaj, kar je skopirano od številnih ponudnikov različnih jezikovnih izobraževanj po svetu. In veliko od teh materialov se na spletu najde tudi popolnoma brezplačno.

Zanima pa me vsaj dvoje. Ali spletni ponudniki ne preverjajo, kakšne oglase objavijo?  Je zanje pomembno samo, da nekdo oglaševanje plača, vsebina pa pri tem sploh ni pomembna? Še bolj pa me zanima, ali smo ljudje kot potrošniki (ki sami odgovarjamo za svoje nakupe) res toliko naivni, neumni, neizobraženi, pohlepni, leni in še kaj, da potem pademo na čisto vsako finto?

Za zaključek pa še opozorilo našega tržnega inšpektorata izpred nekaj dni. Lahko ga prebereta na zadnji fotografiji. Se strinjam z napisanim. Torej tudi državni organi delujejo in opozarjajo, vprašanje pa je, v kolikšni meri takšna opozorila pridejo do nas, ki so nam takšna opozorila namenjena. Majčkeno pa me vseeno zanima tudi, ali tržni inšpektorat potrka na vrata tistih, ki takšne oglase objavljajo.

Ja, tako je. Tujih jezikov se lahko naučimo. Shujšamo lahko. Marsikaj lahko naredimo, ampak ponavadi kakšnih lahkih bližnjic do uspeha preprosto ni in ni. Saj vem, da se sliši kruto, ampak v naslednjih dneh s Slavkom Deržkom ne bom debatiral v francoščini, če pa bom naslednjih nekaj mesecev priden, pa bom tudi shujšal.

 

 

P.S. Po objavi tega zapisa se je na mojem Facebook profilu o tem razvila kar zanimiva debata. In potem je nekdo komentiral, da ga domnevna Ivana iz Celja spominja na eno znano filmsko igralko. Zato sem še malo raziskoval in na spletu našel, kje se ta ista fotografija (med drugim) pojavlja. Gre za oglas za nekakšna pametna očala, ki so lahko vaša za nekaj več kot 8.000 $.

Tags: , , , , , ,

Človek bi si rekel: poglej Andrej, v srednjih letih, lasje že malo sivijo (no, niso sivi, ampak srebrni), višek kilogramov, ampak še vedno pravi kerlc. Lovijo te punce z vsega sveta in te preko Facebooka vabijo v svoj objem! Noro!

Resnica je veliko bolj preprosta: gre za poskus prevare in o tem sem pisal v svojem prejšnjem zapisu. Od takrat sem na Facebooku prejel precej prošenj za prijateljstvo od privlačnih mladih deklet z vsega sveta, ampak nobene roke prijateljstva nisem sprejel. Do danes. Odločil sem se, da se z mlado Parižanko (oziroma s tistim na drugi strani)  malo pošalim ter najino korespondenco delim z vami. Za tiste, ki ne veste, kako zadeva poteka. Takole je tekla najina komunikacija po tistem, ko sem sprejel njeno prošnjo za prijateljstvo in je začela pogovor z mano.

 

 

 

 

 

 

 

 

Lepo vljudno, kajne?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Njena angleščina sicer ni najboljša, ampak hej, kdo bi se oziral na te malenkosti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Moja leta je prav nič ne motijo. Lepo.

 

 

 

 

 

 

 

 

Tudi to, da sem poročen, je kaj prida ne gane. Lej, lej, zanimajo jo celo moji hobiji!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zanimivo dekle, enako kot jaz rada hodi v kino, no ja, s prijatelji ravno ne hodim nakupovat, ampak hej, rada ima seks!

 

 

 

 

 

 

Ker je pogovor potekal po popolnoma enakem vzorcu kot tisti z mojo prvo Parižanko, sem se pričel dolgočasiti in sem takoj začel izvajati svoj peklenski plan. Preden bi prišla njena ponudba, da se malo pokaževa preko kamere in se slečeva, sem ji podal svojo ponudbo. Da bi plačala ona meni! Jasno, v resnici nisem noben “Sugar Daddy Hero” in se še nikoli nisem nag razkazoval po spletnih kamerah (in v tem, priznam, ne vidim nekega smisla), ampak me je vseeno zanimala njena reakcija.

 

 

 

 

 

 

 

 

Hm, punca vseeno nekako ni razumela in ko sem še enkrat povedal, da od nje pričakujem plačilo, je bila komunikacija bolj ali manj zaključena. Prekinil sem ta pogovor in jo zbrisal s seznama prijateljev. Ja, na takšen ali podoben način izmamljajo naivnežem denar iz žepa. Te posnamejo in potem izsiljujejo. Treba je priznati, da imajo različni prevaranti in izsiljevalci res ogromno domišljije. Spomnite se samo tistih znamenitih nigerijskih prevarantskih pisem. Po vsem svetu so jih pošiljali in jih še pošiljajo. In vedno znova se najde ogromno ljudi, ki si zaželijo na hitro zaslužiti velike vsote denarja, ampak na koncu so prevarani oni. Ostanejo z dolgim nosom in s praznimi denarnicami, ampak nekaterih niti takšne izkušnje prav nič ne izučijo.

V življenju je pač tako: če nekaj izgleda kot raca, kvaka kot raca in hodi kot raca, potem to sigurno ni krokodil. In če kdo misli, da so na svetu horde mladenk, ki bi se kar tako pogovarjale s prijetnimi gospodi srednjih let ali pa da bo ravno on blazno zaslužil s takšnimi in drugačnimi MLM shemami ali čim podobnim, se moti. Še enkrat: previdnost velja!

P.S. Malo po tistem, ko sem zaključil kratkotrajno prijateljevanje z mlado Parižanko, me je za prijateljstvo zaprosila lepa mlada Rimljanka. Kaj menite: kaj pa je ona želela od mene?

 

Tags: , , , ,

Saj se ne sliši slabo, kajne? Odkar sem spet nekaj mesecev na Facebooku, sem doživel marsikaj. Računalniški virus. Povabila za igranje vseh mogočih iger in razne prošnje v zvezi s tem (in priznam, da pojma nimam, kaj ljudje od mene sploh pričakujejo). Povabila k všečkanju strani. Prodaja “najboljših energetskih napitkov”. Obljube, kako s skoraj nič dela ogromno zaslužiti. No, doživel sem tudi trenutek, ko me je na spletu našla prelestna mlada Parižanka.

Stara 23 let. Iz Pariza. No, prišla je tja s podeželja. Zdaj študira, malo tudi dela. Profil na Facebooku zelo skromen, samo kakšni dve fotografiji. Nič objav. Nič komunikacije z drugimi. Dekle je očitno surfalo po svetu in iskalo sorodne duše in tako je med vsemi ljudmi na tem svetu našlo mene. Za klepet. Uau. Verjetno zato, ker sem tako lep, inteligenten in duhovit ;) . In potem sem med drugim delom tudi malo klepetal z njo. V bistvu par minut. Njena angleščina je bila v stilu angleščine slovenskih politikov, ki hodijo po svetu, torej “vi dont nid mani vi džast nid tajm”. Pa nič hudega.

Ampak dekletu je bilo tudi zelo dolgčas. Verjetno je vso snov za izpite že predelala, poleg tega pa v vsem širnem Parizu nima kaj pametnega za početi. Natipkala je, da je ob pogovoru z mano postala tudi malček vznemirjena, torej “horni” (hm, moral bi pogledati, ali je moja profilna fotografija na Facebooku res tako seksi?), zato me je povabila kar na skype klepet. Tam bi se lahko namreč veliko bolj sprostila (“rilax”) in si popestrila dolgočasen dan. Ne sori, bejbi, ne bo šlo, moram delat, ti pa se lepo imej v Parizu.

V bistvu takrat nisem niti razmišljal o tem, kaj je v ozadju, sem pa naslednji dan po naključju v enem od člankov prebral, da gre za eno od številnih zadev na spletu, ko se iz žepov lahkovernih pulijo šopi evrov. V tem primeru te pri prijetnem pogovoru z dražestno mladenko posnamejo, potem pa izsiljujejo. Denar žrtev nakaže nekam, kamor potem nobena policija sveta ne seže in zgodba je zaključena. Evri, adijo! Ja, previdnost je vedno bila in bo mati modrosti. Sploh na spletu.

Sicer pa je na Facebooku toliko (čisto normalnih in običajnih) vabil, da se človek pravzaprav težko odloči, kaj bi všečkal in kam bi se vključil. Za vse ljubitelje kave in čaja pa imam tudi sam vabilo v skupino Uživamo ob čaju ter kavi! Pridružite se nam, ne bo vam žal :) !

P.S. Dan zatem, ko sem zapisal zgornji teks, me je pa k prijateljstvu povabila ena mična gospodična iz Capetowna v Južni Afriki. Tokrat sem si zapomnil še njeno ime: Maslaka Salomeya. Bog ve, je tudi njej dolgčas :) ?


Tags:

Ja, priznam: polfinalna tekma svetovnega prvenstva med Nemčijo in Brazilijo je bila zame eden izmed najbolj šokantnih športnih dogodkov, kar sem jih doslej spremljal. Morda bi to tekmo lahko primerjal s polfinalom svetovnega prvenstva v košarki leta 1986. 41 sekund pred koncem je takratna izjemno talentirana jugoslovanska reprezentanca proti Sovjetski zvezi vodila z devetimi točkami razlike, a so se Sovjeti s tremi (tudi srečnimi) trojkami izvlekli v podaljšek, kjer so potem zmagali. Sicer sem pa včeraj pričakoval zmago Nemčije. Brazilci so se pričakovano uvrstili v polfinale svetovnega prvenstva na domačih tleh, z igro pa nikakor niso navdušili, za nameček pa so jim tu in tam malo pomagali še sodniki. Če dodamo, da so igrali brez poškodovanega Neymarja ter kaznovanega Thiaga Silve in da so igrali pod strašanskim pritiskom brazilske javnosti, je bilo jasno, da bi se moral zgoditi pravi mali čudež, če bi se želeli uvrstiti v finale.

Ampak, kaj so jim Nemci naredili v nekaj minutah? To ni bil poraz Brazilije. To je bil polom, potop, to je bila katastrofa. Ki bo v srcih Brazilcev gotovo večja kot tista iz leta 1950, ki je v Braziliji še danes objokujejo. In imel sem občutek, da so se Nemci Brazilcev usmilili, saj bi jim lahko ob še ob večji angažiranosti nasuli še nekaj golov več.

 

 

Bi pa ta tekma lahko bila dober material za scenarij za kakšen film. Ne dokumentarec, ne športni film, ampak za triler. Ki bi pokazal, kaj se je med tekmo dogajalo v srcih in dušah Brazilcev med tekmo. Kaj se je dogajalo recimo v favelah, kjer milijoni ljudi v človeka nevrednih pogojih bivanja ter dela hlastajo za normalnim življenjem. Milijonarjem, ki so na igrišču izgubili tekmo, gotovo ni lahko. Vendar se bodo v družbi lepotic na kateri od svojih jaht veliko lažje sprijaznili s porazom kot večina ostalih Brazilcev.

Mimogrede, finale nogometnega prvenstva, kjer bom tokrat navijal za Nemce, se bliža. Istega dne bo tudi dogodek, ki bo za našo usodo in prihodnost veliko bolj pomemben od žogobrca. Ste se že odločili, za koga boste navijali ter za koga boste volili?

Tags: , , , , , , , ,

Ne vem zakaj, ampak to se mi stalno dogaja. Kriv je verjetno Murphy. V trgovini: s sabo imam enega ali dva (bolj ali manj nestrpna) otroka in v nakupovalni košarici sladoled, ki se zelo vidno začenja topiti, pred mano pa je kupec, ki želi cigarete. Ko sem še sam (bljak, pred več kot dvajset leti) kadil, izbire med različnimi vrstami cigaret ni bilo veliko. Danes pa…ja, cigarete takšne ali drugačne, dolge ali kratke, modre ali rdeče, vsekakor pa točno tega tipa cigaret, ki bi jih kupec želel, blagajničarka nima v svoji veliki škatli. In potem seveda gre copacopa do druge blagajničarke in njene škatle in išče. In če ni cigaret tam, gre copacopa do tretje škatle. In če cigaret ni še tam, se najprej zadere čez pol trgovine ali pa po zvočniku pove, naj k njej pride katera od prodajalk iz skladišča. Seveda ta prodajalka copacopa pride k blagajni, potem gre copacopa v skladišče in potem copacopa pride nazaj. Vmes se je sladoled seveda skorajda stopil in se počasi spreminjal v žalostno sladko lužico, otroka sta doživela tri živčne zlome, sam pa stiskam zobe in si mislim, da je popoldne dobra nogometna tekma, v hladilniku pa me čaka prijetno ohlajena laška flaška.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

No, danes sem imel “srečo”, da sta bila pred mano kar dva kadilca in obakrat, jasno, točno njunega tipa cigaret blagajničarka ni imela. Po drugi strani pa je bila resnična sreča to, da je otrok bil en sam, ni bilo nobenega živčnega zloma in sladoled se ni topil, ker ga nisem kupoval. Ampak nogomet zvečer vseeno bo in laška flaška že čaka.

Se pa ob tem spominjam svojih kadilskih dni, predvsem v študentskih letih. S svojim smrdečim puhanjem smo takrat smradili pod nosom nekadilcev, vendar se kaj prida zaradi tega nismo sekirali. Kadilo se je lahko praktično povsod. Se še kdo spominja, kako so nam smrdela oblačila, ko smo šli na kakšno prireditev ali zabavo, pa je bilo čisto vseeno ali si sam kadil ali ne? In čeprav je ob sprejemu protikadilskega zakona bilo veliko godrnjanja, je zakon prinesel veliko pozitivnega, predvsem za nekadilce. Je pa zanimivo iti ven v kateri od držav, kjer je kajenje v lokalih še vedno dovoljeno. In potem se nekako nostalgično spominjaš časov, ko sta bila kava in cigaret tako povezana kot recimo pokajena cigareta po seksu. Morda pa se samo nostalgično spominjamo svoje mladosti, kajenje pa je bila samo ena od etap na dolgi poti odraščanja.

Kadilci umirajo mlajši: ja, to pa piše na škatlicah cigaret. Pa še kaj drugega. Ne verjamem, da se kadilci kaj prida ozirajo na ta opozorila, prav gotovo pa jim ni vseeno ob stalnih podražitvah tobačnih izdelkov. Kaj češ, država potrebuje veliko in še več. In ko malo računam, koliko cigarete stanejo danes, ugotavljam, da je ta razvada pravzaprav zelo draga. In čeprav kadilci v državno blagajno s trošarinami prispevajo ne tako malo denarja, sem prepričan, da so zaradi svoje razvade tudi bolj dovzetni za nekatere bolezni in potem tisti s trošarinami vplačani denar dobijo nazaj v obliki zdravstvenih storitev. In če bosta nekega dne moji tamali poskusili kaditi, ne bom nič jezen. Bom pa jezen, če bosta kadili. Upam, da bodo nove generacije spoznale, da v že tako onesnaženem svetu zase ne potrebujejo še ene vrste zastrupljanja.

 

Tags: , , , , , ,

Zasebnost, sploh zasebnost na spletu: vedno bolj je to samo pojem, ga bodo nove generacije poznale samo kot geslo v kakšnem zastarelem slovarju knjižnega jezika. Veliki brat prihaja, no, je že tukaj. Na vseh področjih. Spominjam se, kako žalosten sem bil ob rojstvu obeh tamalih, ko sta takoj po pošti dobili “darilo” od države, to je davčno številko. Ni bilo čestitke, ampak je obvestilo vsebovalo preprosto dejstvo, da je država evidentirala novo ovco, pardon, davkoplačevalca. In ko starši in ostali sorodniki varčujemo za tamali, taista država vse to vestno beleži. Da bo vse to upoštevala pri otroških dodatkih. Nič ne ostane skrito. Kaj lopovski managerji, ki si izplačujejo astronomske plače, pri tem pa ujčkajo svoje kolege kot odlično plačane svetovalce in ne plačujejo niti davkov niti dobaviteljev niti zunanjih sodelavcev. Kaj milijarde, ki jih mečemo v projekte brez dna. Pomembno je, da imamo ovce, pardon, davkoplačevalce, tiste običajne ljudi, vestno pod kontrolo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sicer pa me je k pisanju tega prispevka spodbudil pogled na moj  današnji profil na Facebooku. Na vrhu vseh oglasov, ki jih je že toliko in so tako moteči, da razmišljam, da bom to družabno omrežje zapustil, me je pričakal en, ki je vabil nekam na morje. Kaj zato, bo kdo rekel, saj je zdaj sezona in oglaševalci vendar ne bodo vabili na smučišča. Problem je v tem, da sem včeraj zvečer iskal informacije za letošnji dopust in ena od destinacij, ki sem jih včeraj guglal, se mi je danes v obliki oglasa prikazala na družabnem omrežju. In ker se to dogaja znova in znova, mi je popolnoma jasno, da Veliki brat ve vse o meni in o mojem surfanju, mojih željah in potrebah, malih ali velikih skrivnostih, upih in sanjah. Ampak, ali je Veliki brat res prijazen striček, ki nam prijazno pomaga, da lažje pridemo do želenega? Recimo, kaj se lahko zgodi v primeru, ko guglamo o svoji bolezni, se o njej pogovarjamo na forumih in iščemo možnosti zdravljenja? Veliko brat zdaj ve, kaj je z nami narobe in nam bo ponudil kakšno čudežno zdravilo za to bolezen. Pustimo pri strani dejstvo, da lahko gre za samo en nateg več; kaj pa, če bodo nekega lepega dne ti podatki prišli v roke tistih, ki do njih ne bi smeli imeti dostopa, na primer do potencialnih delodajalcev ali pa v zavarovalnice ali kam drugam?

Včasih razmišljam, kako se je svet spremenil v zadnjih dvajsetih letih. Z uporabo interneta in mobilne telefonije je čas začel teči hitreje. Vsi smo dosegljivi kjerkoli in kadarkoli. Na voljo je toliko informacij, da ne vemo več, katere so dobre in uporabne, katere pa so navadno mlatenje prazne slame in samo še eno oglaševanje v nizu. In zasebnost? Adijo, je ni več. Zato sumim, da si je ves ta sistem nekdo izmislil zato, da bi pod plaščem navidezne nove svobode vse nas dodatno vpel v nove okove nadzora in odvisnosti.

Tags: , , , , , , , , ,

Saj veste, katere Terminatorje imam v mislih. Tiste filmske, kjer je (zame) bil kultni Terminator predvsem Arnold “I”ll be back” Schwarzenegger v prvih dveh filmih, potem pa so snemali nadaljevanja in nadaljevanke in se je zgodba razvodenela. Zgodba v filmih pa je v bistvu enostavna: v prihodnosti se bodo ljudje borili za obstoj. In to ne proti kakšnim pošastim, ki so čudežno preživele milijone let v notranjosti Zemlje ali proti kakšnim vesoljcem. Ne, borili se bodo proti strojem, ki so jih ustvarili sami.

Samo znanstvena fantastika? Hm, po besedah enega največjih umov sedanjosti Stephena Hawkinga nikakor ne. Ta znanstvenik ugotavlja, da bi lahko bil eden od viškov človeškega napredka, ko bi se stroji (roboti, računalniki) lahko začeli zavedati samega sebe, hkrati pa bi to bil trenutek, ko bi si ljudje podpisali lastno smrtno usodo. Stroji bi se lahko razvijali sami in bi potem nekega lepega dne ugotovili, da ljudi sploh ne potrebujejo več, da so ljudje samo neke vrste motnja in bi jih iztrebili.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Da takšna razmišljanja niso od danes, dokazuje pisatelj Isaac Asimov, ki je že leta 1942 v delu Jaz, robot zapisal tri zakone robotike:

1. Robot človeka ne sme poškodovati oziroma mu škoditi s svojim delovanjem.

2. Robot mora ubogati ukaze, razen če so v nasprotju s prvim zakonom.

3. Robot mora zaščititi sebe, razen če je to v nasprotju s prvima dvema zakonoma.

Temu je kasneje Asimov dodal še ničti zakon robotike, ki naj bi bil nad tremi zakoni robotike in ki pravi, da mora robot delovati v interesu človeštva, saj je človeštvo pomembnejše od posameznika. Kasneje so potem drugi avtorji zapisali še nadaljevanje teh misli, ampak povsod je skupna skrb za ljudi v dobi robotov. Sicer pa dandanes tehnologija gre naprej s takšno naglico, da se nam je življenje vsem temeljito spremenilo. Nekega dne naj bi tehnologija omogočala, da bodo posneli naše misli, jih prenesli v računalnik in tam bi potem lahko “živeli” še naprej. Zanimivo, strašljivo, neživljenjsko, utopično?

Sicer pa smo ljudje tisti, ki si s svojimi (nespametnimi) dejanji krojimo svojo prihodnost. Kot posamezniki, kot narod, kot človeštvo. In usoda ljudi bo takšna, kot si jo bomo sami ustvarili.

 

 

Tags: , , , , ,

Da se razumemo: opravičiti se boste morali pijancu. Tako meni Alojz Kračun, oče enega izmed treh otrok, ki so izgubili življenja, ker se je pred nekaj leti nekdo napil, sedel v avto in potem veselo odpeljal, povzročil tragično prometno nesrečo in se od takrat naprej s strani nekaterih, predvsem odvetnikov, kaže kot nekakšna žrtev. Seveda se oče prezgodaj umrlega Petra sprašuje, v kakšni državi živimo. Kot starš se z njim seveda popolnoma strinjam, saj si niti predstavljati ne morem, da bi na takšen način izgubil svoje otroke. Žal razen kakšnega (besnega, jeznega in razočaranega) zapisa kaj prida ne morem postoriti. Ko berem, kakšno je pravno opravičilo ponovitve sojenja povzročitelju nesreče, sem prepričan, da smo na tem področju res postali banana republika. Pred leti sem poslušal zgodbe poslovneža o tem, kako malo cenijo življenja ljudi v eni od afriških držav, kjer je živel in delal. Po prometni nesreči, v kateri ubiješ kakšnega pešca, lepo odpelješ naprej, največji problem pa je, ali ti je kri zamazala avto in ali je na avtomobilu nastala kakšna škoda. Počasi tudi mi ne bomo kaj prida na boljšem. Bom (po Delu povzeto) citiral, kaj je napisalo vrhovno sodišče: “Ni mogoče najti opore za sklep, da se je Maček zavedal tudi možnosti, da bo med vožnjo napačno zapeljal na avtocesto in s tem ogrozil življenja drugih udeležencev v prometu.” Maček v tem primeru ni kakšna domača živalca, ampak voznik, ki je s svojo vožnjo vzel tri mlada življenja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V bistvu se s tem odpira veliko možnosti, kako bodo pijanci opravičili, zakaj so povzročili prometne nesreče. Recimo, kakšen bi lahko bil zagovor odvetnika, ki bi zastopal enega od teh pijancev: “Spoštovano sodišče, res je, da je moj klient vozil mrtvo pijan, saj je tri dni zapored popival, ampak nikakor ni mogoče najti opore za sklep, da bo s svojo vožnjo v pijanem stanju zavil s cestišča in s tem vzel življenja mlade štiričlanske družine. Njegov namen je bil  samo prispeti domov, kjer bi prespal svojo pijanost. Poleg tega je do takrat v veliki večini primerov tisti del cestišča prevozil popolnoma normalno, pa čeprav večinoma vozi pijan in se niti ne spominja, kdaj je nazadnje vozil trezen. V bistvu bi sodišče spomnil, da bi moj klient v treznem stanju zaradi delirium tremensa bil za varnost v cestnem prometu veliko večja nevarnost, zato bi morali mojega klienta zaradi tega, ker je vozil pijan, vsekakor pohvaliti in ga takoj oprostiti vseh gnusnih obtožb, ki jih je tukaj deležen. Poleg tega bi pripomnil, da je zaradi prometne nesreče, ki so jo v bistvu zakrivili pešci, saj oni niso predvideli, da je tisti odsek cestišča lahko zelo nevaren, moj klient v zelo slabem psihičnem stanju in si od tega šoka dolgo ne bo opomogel. Zato bom v imenu mojega klienta zaradi tega od svojcev umrlih terjal tudi ustrezno odškodnino, prav tako pa pričakujem ustrezno odškodnino od nekaterih medijev, ki so poročali o nesreči, da o državi, ki se je tako nesramno spravila na popolnoma nedolžnega človeka, niti ne govorim.”

P.S. Nisem pravnik in nisem Bog, ki bi o teh stvareh razsojal. Ampak tako kot v vseh drugih primerih, tudi tukaj mora biti človek odgovoren za svoja dejanja. Pa še to: kako bi se počutil odvetnik, ki bi mu (Bog ne daj, da se to zgodi) pijanec do smrti povozil otroka? A bi tudi takrat pleteničil o tem, da mora sodišče “spoštovati ugovore, ki imajo temelje” in bi s sijočimi očmi ter strumnim korakom zapustil sodišče, ki mu bi s sprejetimi sodbami povedalo, da življenje njegovega otroka ni bilo nič vredno?

Tags: , , , , , , ,

Včasih smo osmega marca praznovali Dan žena. No, saj ga praznujemo še danes, pa se mi zdi, da se je v zadnjih letih nekako bolj uveljavil Materinski dan. V bistvu naj bi bil Dan žena namenjen razmisleku o vlogi žensk v družbi in bi moral biti generator sprememb v odnosu do žensk, ampak se je na koncu vse skupaj končalo pri rožah in podobnih darilih. V nekaterih podjetjih so organizirali proslave in izlete za svoje delavke, v šolah smo izdelovali darila za mame in očetje so med malico skočili nekam v trgovino, da niso domov odšli praznih rok. Še kot otrok sem ugotavljal, da največ daril domov prinesejo tisti moški, ki najmanj spoštujejo svoje ženske. Kaj ženski pomagata orhideja in škatla čokoladnih bonbonov, ko pa mora še naprej podpirati tri vogale hiše, včasih še več, moški pa živi še naprej neko svoje življenje v Hotelu žena (ali pa Hotelu mama, kot je navada pri mlajši generaciji moških danes pri nas).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ja, Materinski dan pa praznujemo danes. Iskrene čestitke vsem mamam, res, saj opravljate težko, a noro pomembno poslanstvo. Upam, da smo sodobni moški v večjo oporo in pomoč, priznam pa, da pri nekaterih opravilih, kot je vzgoja otrok, nikakor ne bi želel biti izključen, ampak želim biti del odraščanja mojih tamalih, pa čeprav na ta račun zamudim kakšno poslovno ali drugo priložnost.

Razmišljam pa tudi o vseh pasteh materinstva (in očetovstva). Zelo me je razveselila pred kratkim prebrana misel slovenske europoslanke o tem, da pri času, ki ga starši preživimo z otroki, ni pomembna samo kakovost, ampak tudi količina. Sam ne verjamem, da je lahko odnos med starši in otroki dober, če dnevno skupaj preživijo samo kako urico, ostali čas pa so otroci prepuščeni šoli, različnim dejavnostim in varuškam, starši pa se posvečajo svoji karieri. Ja, je težko, dolgi in naporni delovniki so realnost in če hoče ženska (ali moški, isto je) v teh surovih časih uspeti, mora na oltar uspešne kariere velikokrat položiti svoje osebno življenje, svojo družino in velikokrat tudi zdravje. Cena uspeha je velikokrat zelo visoka. V pehanju po uspehih vsakodnevno srečujemo takšne in drugačne, največkrat grozljive zgodbe tistih žensk in moških, ki na svoji poslovni poti gredo čez vse ovire, pri čemer so ljudje, s katerimi delajo, vredni samo toliko, kolikor dobička prinašajo in nič več, po uporabi pa se jih lahko zavrže. Veliko takšnih zgodb je znanih, velikokrat jih doživljamo na lastni koži. In potem se človek vpraša, ali lahko nekdo, ki svoje sodelavce, podrejene ali poslovne partnerje zavaja, jim laže in jim krade, po službi enostavno odklopi in postane dober starš, sosed, sorodnik ali prijatelj? Sam menim, da ne.

 

Tags: , , , , ,

Po elektronski pošti sem prejel sporočilo, kako se bo spet zgodilo nekaj res izjemnega. Da se razumemo: sporočilo je prišlo od res pozitivne osebe, s katero se (občasno) zelo rad pogovarjam o zanimivih, tudi bolj ezoteričnih temah. Zato sem sporočilu posvetil nekaj pozornosti in ga prebral, saj sicer takšne zadeve takoj romajo v elektronske smeti. In kakšno je bilo sporočilo?

V bistvu sem bil prijazno obveščen, da bo avgust letos nekaj posebnega: imel bo po pet petkov, sobot in nedelj, kar se zgodi samo enkrat v 823 letih, Kitajci pa ta neznansko redek pojav imenujejo žepi polni srebra. In če bom to sporočilo poslal naprej, bom seveda imel polne žepe denarja tudi sam.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ljudje smo v bistvu zanimiva in predvidljiva bitja. In če obstaja upanje, da bomo do denarja prišli samo z nekaj klikov na miško, se bomo klikanja tudi lotili. Brez razmišljanja. V sporočilu žal ne piše, kako bomo do denarja prišli. Loto? Dediščina? Stric iz Amerike? Nižji davki? Višja plača ali nagrada za uspešno delo? Uspešen in dobičkonosen poslovni projekt?  In glede na to, da je bilo sporočilo že nekajkrat preposlano, sklepam, da se to sporočilo kar precej širi po elektronskih naslovih širom po Sloveniji.

Pa če pustimo pri strani (ne)smiselnost takšnih sporočil v stilu klasičnih verižnih pisem iz preteklosti (“če boš tole poslal 7 osebam, boš bogat, sicer pa si boš zlomil nogo, pes bo dobil drisko, hčerka bo imela popravni izpit iz matematike in žena bo nezvesta”), pa sem si vzel minuto časa in sem preveril tudi, če je takšen pojav (po pet petkov, sobot in nedelj v enem mesecu) res tako nenavaden. Seveda ni, takšen je marec 2013 in takšen je julij 2011, no, potem pa sem nehal gledati za nazaj.

Saj takšno elektronsko sporočilo ni kaj posebnega, sem pa ob njem začel razmišljati, kako v času, ko velikokrat samo hitimo, pravzaprav zaupamo nepreverjenim, napačnim, velikokrat pa tudi zlonamernim informacijam. Tako danes morda verjamemo, kako bomo s preposlanim sporočilom obogateli in se lahko morda predčasno upokojili, jutri pa bomo verjeli informaciji, kako s pomočjo nekakšnega čudežnega napoja ozdravimo recimo raka. To pa je potem že druga zgodba.

 

Older Posts »